Z Doojem greva zelo rada v hribe. Zaenkrat še nisva izbrala kaj ekstra visokega, zelo rada pa se odpraviva na bližnji Koželj ali Smrekovec.

Prav vsak hrib ali gora pa ni primerna za obisk s psom. Pot mora biti brez plezalnih sten, nevarnih prepadov, jeklenic za oprijemanje in pretiranih strmin. Pes se namreč ne more oprijeti jeklenice in si pomagati pri vzponu... mogoče vaš? 😉 😀

Pomembna je tudi kondicija. Tako vaša kot tudi pasja. Vprašajte se ali zmorete neko pot tudi v primeru, če se psu kaj pripeti in ga boste morali odnesti v dolino. Zmorete? Če ste odgovorili z da, potem ste pripravljeni. Dobro premislite o pohodništvu tudi, če pes ni vajen daljših in aktivnejših sprehodov. Vkolikor je pes navajen le krajših sprehodov ali gibanja po dvorišču, pohodništvo s psom morda ni najboljša ideja. Tudi pes omaga, mu postane slabo, občuti strah. Tako bo ideja o dobrem izletu hitro padla v vodo. V takšnem primeru ljubljenčka raje pustite doma ali v varstvu in se v hribe odpravite sami.

In še nekaj priporočil (ali pa kar pravil), ki veljajo v hribih:

Pes je vedno na povodcu!

Za lažje pohodje je dovolj običajen povodec in ovratnica, ki ju uporabljate tudi za vsakodnevne sprehode. Za daljše sprehode ali pohode pa priporočam oprsnice s pripetjem na hrbtni strani in elastičen povodec (povodec za tek). S to opremo zagotovimo psu večjo varnost okoli vratu (vlečenje lahko poškoduje goltanec in vrat) in za nas bolj prijetno vodenje psa, saj je večja fleksibilnost.

Pes mora ubogati na ukaz.

Pes, ki ne uboga na verbalni ukaz, naj raje ostane doma. Problem se pojavi ob spustu z hriba, kjer pes vleče navzdol, kar je lahko izredno nevarno za lastnika. Pes mora ubogati na ukaz (npr. Počasi!). Ob supustu nikar ne imejmo psa privezanega okoli telesa, temveč povodec držimo v roki, da ga v primeru nevarnosti zdrsa, lahko izpustimo. Psi so pri spustu namreč veliko hitrejši kot ljudje.

Opazujte psa in ga imejte vedno na očeh.

Psa vedno opazujte kaj počne, kaj ga zanima, kako se obnaša, kakšne znake in signale dajeta. To je pomembno predvsem, kjer je veliko divjadi, da ne pride do neljubih dogodkov. Moramo pa tudi vedeti, da naši psi niso roboti in se pravtako utrudijo, se ustrašijo drugačnega terena, višine, ne želijo po stopnicah in podobno ter se ne znajdejo najbolje v situacijah, ki jim niso vsakdanje. Vkolikor pride do trenutka, ko pes ne zmore več ali se nečesa ustraši, nikakor poti ne nadaljujemo na silo. Malo si odpočijemo, nato pa dobro premislimo ali je vredno pot nadaljevati ali ne.

Na izlet se dobro pripravimo.

Ničesar ne prepuščajmo naključju! Traso po kateri nameravamo je potrebno dobro oceniti (Zmoremo? Zmore tudi naš pes?), preveriti vremensko napoved, morebitne ovire na poti, kako dolga in zahtevna je pot, koliko vode potrebujemo s seboj, kako je z divjadjo na poti, ali je na poti senca ali kakšna postojanka za odmor in druge morebitne nevarnosti. S seboj vzamemo kakšen priboljšek, ki bo psa okrepčal, saj tudi pes v takem primeru porabi več kalorij. Pa tudi zaslužijo si nagrado in spodbudo za takšne podvige.

Bodimo obzirni do drugih pohodnikov.

Nekateri pohodniki psov niso veseli, nekateri se jih bojijo ali jim je neprijetno. Ob srečanju psa povlečemo k sebi, se umaknemo in počakamo, da gredo pohodniki mimo nato pa tudi sami nadaljujemo pot.

Jezera in potoki.

Nepreverjene mlake, jezera in potoki lahko psu povzročijo težave. V visokogorju so vode izredno mrzle, kar lahko razgretemu pasjemu telesu hitro povzroči šok. Kopanju v visokogorju se izogibamo! Hkrati pa moramo misliti tudi na ekosisteme, ki so zelo krhki in jih lahko pruši že zelo majhno neravnovesje. Naravo pač moramo varovati.

Kakec tu, kakec tam.

Razumljivo je, da pes opravlja potrebo tudi na pohodu. Vendar bodimo obzirni in pospravimo iztrebke vsaj s poti, če ne že zavite v vrečke odnesemo v dolino. Tako kot v mestu, tudi v gorah nismo sami in tudi nam ne bi bilo všeč, da stopimo v svežo kepico pasjega kakca 😉
Bi še kaj dodali? 🙂

Želim vam veliko prijetnih in zanimivih vzponov!

Pasji pozdrav!